Binchy's space

Spomnim se prvega dne, ko sem stopila v srednjo šolo ... ŠC PET ... sicer grozen dan, noge so se mi tresle, nikogar nisem poznala, le to srečo sem imela, da je to šolo pred menoj obiskoval že brat. A že prvi dan sem spoznala kolegico s katero sem doživela nekaj najlepših trenutkov v srednji šoli. Nisem si mislila, da bodo ti dnevi oz trenutki tako lepi z Njo ... Skupaj sva bili vsa štiri leta in ne spomnim se dneva, da bi se sprli. Ko je bilo vse narobe v šoli, je bila to edina oseba, ki me je prepričala, da prestopim prag srednje šole. Srednjo šolo sva skupaj zaključili ... in nič ni večno ... najine poti se takrat sicer niso popolnoma razšle, a videle sva se bolj poredko. Obe sva se vpisale na EF, a žal izbrale različno smer študija, tako da smo imeli le redka skupna predavanja. Da sva se videle in kakšno rekle za spomin na stare čase, sva za to poskrbeli sami in tako seveda celo predavanje klepetali in motili okolico. Priznam, da od tistih predavanj nisem imela prav nobene koristi, a ni mi niti malo žal. Danes bi ponovila enako!!! Z vsakim naslednjim letom študija so se najine poti bolj oddaljevale, prav tako nismo imeli več skupnih predavanj. Nisem več veliko slišala za Njo. Vsaka od naju je imela svoje obveznosti in tako so se najine poti popolnoma razšle. Sama sem se odločila, da študij nadaljujem, da bom nekoč magistra, sama mi je po elektronski pošti sporočila, da se za to možnost ni odločila, da se želi zaposliti. Seveda vsakemu dajem možnost izbire, a nekako sem upala, da bo tudi sama izbrala to pot, kot sem jo jaz, da bi jo večkrat videla. Seveda sva se zelo redko slišale po elektronski pošti in kot sva enkrat dejale: Hvala bogu za rojstne dneve. Vsako leto sva se namreč dobile in šle ven praznovat najin rojstni dan. Zadnje dve leti ali celo tri, sem od nje slišala izredno malo. Kot sem dejala, obe sva imele polno obveznosti in poti so se razšle. Po zadnjem pogovoru (za moj rojstni dan) z njo sem vedela le to, da je spoznala nekega fanta in da je z njim zelo, zelo srečna. Za daljši pogovor niti ni bilo časa.

Pred kakim letom dni sva si začeli bolj pogosto pisati maile. V njih mi je najprej napisala, da se morava srečati enkrat v bližnjih dneh predno gre v Švico, temu sporočilu pa je dodala smeška. Le kaj naj si mislim o tem? Seveda mi je bilo smešno, očitno tudi njej. Kasneje sva malce bolj globoko odprle debato ... sporočila mi je, da hodi na tečaj nemškega jezika, da Njen fant živi v Švici, da pride v Slovenijo skoraj vsak vikend, no tudi Ona je bila nekajkrat v Švici pri njemu in da bi rada skupaj zaživela. Uf nisem mogla verjeti kaj sem prebrala oz kaj sem slutila, da bo pisalo v nadaljevanju tega sporočila, v trenutku me je oblil srh, moje oči so napolnile solze, skoraj sem padla iz stola ... kakšna šokantna novica ... seveda pozitivna, saj sem bila srečna za Njo ... nadaljevala sem z branjem, da se bo se bosta čez mesec dni (konec aprila 2007) poročila in nato se bo Ona preselila k njemu v Švico, kjer bi si rada skupaj ustvarila gnezdece. Še sedaj, ko to pišem, ne morem verjeti, da se je to res zgodilo.

Povabila me je na poroko, ki je bila v Bosni, a žal se je nisem mogla udeležiti. Še danes mi je tako žal, da sem spustila ta dogodek. Mesec dni pred poroko sva se dogovarjali kdaj se bova srečali in še zadnjič pred njenim odhodom šli na prijateljski klepet, a žal je vedno zmanjkalo časa za to, vedno sva prestavljali, češ saj se bova že srečali. No tega dogodka ob vseh obveznostih nisva dočakali. Konec aprila se je res poročila in se nato iz Ljubljane preselila v Švico. Zaželela sem Ji le sreče in upala, da se je pravilno odločila, saj je odšla tako daleč v tujino, res da s svojo ljubljeno osebo, a kljub temu je vse svoje prijatelje in družino pustila v Sloveniji. Po poroki mi je njen izbranec, mož,  poslal slike iz njune poroke in mi povedal, da mu je žena, kot jo je sam v tistem trenutku poimenoval, govorila o meni, da sva bili najboljši prijateljici in da me je pogrešala na poroki. Kaj vse bi dala, da bi lahko takrat prišla na Njeno poroko, kajti tudi po poroki ni bilo časa, da bi se srečale. Žal. Njen mož mi je še obljubil, da jo bo pripeljal na obisk v Slovenijo, da se še kdaj srečava. Z Njo sva se še nekajkrat slišale po mailu, kjer mi je zaupala, da je Švica izredno lepa, da je življenjski standard boljši in da je srečna, ker sedaj končno živita skupaj. Dejala je, da mogoče nekoč prideta za stalno v Sloveniji, seveda dvomim v to, kajti, ko se bosta enkrat navadila ta tamkajšnje življenje ju gotovo ne bo nazaj. Dejala je, da si ureja papirje, da se bo lahko zaposlila, da se intenzivno uči nemščine itd. A kljub vsemu ne more pozabiti Slovenije, domačih ... pravi, da je domotožje zelo veliko, da se sicer z domačimi slišijo zelo veliko, a kljub temu to ni to. Ni isto. Ko se je odločila reči da, je čez noč morala odrasti. Ni več mala punčka, ki jo je imel očka najraje, bila je namreč najmlajša od otrok v družini. Pravila mi je, da so njeni starši izredno prijazni, a ko se je poročila je njen nov dom postal Švica, in tudi ko se vrača v svoj prejšnji dom v Slovenijo, ni več tako kot je bilo včasih. Čez noč je morala odrasti v žensko oz v poročeno ženo, ki je svoje srce odprla osebi, ki ji največ pomeni. Sedaj je On tisti, ki skrbi zanjo in jo tolaži, starši nimajo več te vloge, čeprav bi si želela tudi teh... Ob njenih besedah mi je zastalo srce. Verjamem, da je izjemno srečna, a te besede so še mene zabolele. Dejala je tudi, da je o tem razlagala svojemu možu, a tega ne razume, pravi, da ni tako navezan na starše, kot je ona. Ob Njenih besedah nisem vedela kako naj jo potolažim, ko pa je še mene zadelo naravnost v srce. Resnično ji želim, da je/bo v Švici zaživela in našla tisto, kar je iskala in tisto, kar vsi iščemo v življenju. Najbolj pa si sama želim, da jo nekoč zopet srečam v naši Sloveniji.

V tistem mesecu, ko se je poročila, sem precej razmišljala o najinem prijateljstvu. Izjemno težko je najti takšno prijateljico. Sicer sem takšno prijateljico spoznala tudi na faksu, a žal mi je za Njo, ker so se najine poti popolnoma razšle. Spominjam se najinih pogovorov in smejanja, neumnosti in vsega ... da rečem brezskrbnih dni ... bilo je nepopisno lepo. Vedela sem, da se bodo najine poti nekoč razšle, a ne na tak način. Vedela sem, da se bo poročila, a niti pomislila nisem, da se bo odselila tako daleč. Ljubljena oseba ji pomeni tako veliko, da bi zanjo naredila prav vse. Sedaj, ko razmišljam o vseh teh letih, mi naprej pade na pamet: Zakaj si nisem večkrat vzela čas in se dobila z njo na klepetu? Zakaj sva vedno prelagali in govorili, da enkrat bo pa že čas? Vedno sva govorili, da so druge stvari pomembnejše. Vedno je bilo nekaj. In to se je vleklo par let. In ko danes gledam nazaj ... ne bi nikoli več ravnala tako. Bila mi je najboljša prijateljica štiri leta v srednji šoli, vsak dan in vsak trenutek z njo je bil najlepši. Resnično upam, da če bo kdaj prebrala to zgodbo, ki je namenjena Njej, da se mi bo oglasila. Vem, da v današnjem tempu življenja ni časa za vse, a resnično ne bi rada popolnoma izgubila stika z Njo, ki mi je nekoč bila najboljša prijateljica.

Tudi vsem ostalim, ki boste to prebrali ... upam, da se mi podobna zgodba ne bo ponovila še pri kom drugem ... prijateljstvo z Njo sem najbolj pogrešala, ko ga ni bilo več in ga takrat tudi najbolj začela ceniti ... moja največja napaka. Žal mi je tudi za to, ker sedaj niti najinih rojstnih dni ne praznujeva več, saj naju je edino to družilo zadnjih par let.